Baklava je zakon! Ustava je gibanica.
Uroš Škerl Kramberger
3. februar 2018 08:45
Baklava je zakon! Ustava je gibanica.
Predlog zakona o kulturnih pravicah jugoslovanskih manjšin, ki ga je pripravila SMC, ima dolgo zgodovino. Začelo se je z osamosvojitvijo Slovenije, ko je tu ostalo več kot dvesto tisoč »bratov in sester« iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Ti si že ves čas (po prestanem izbrisu) prizadevajo za priznanje svojega obstoja. Argumenti, ki se porajajo v debati o nepriznanih manjšinah, pa sežejo še mnogo dlje – do propadlih cesarstev, svetovnih vojn in turških vpadov…
Nekateri »jugoslovani« več dimenzij svoje kulturne, narodne, morda pa tudi verske ali politične identitete poudarjajo bolj, drugi manj. V vsakdanjem življenju ti elementi niti niso pomembni. V ugodnih okoliščinah so vir zabavnih anekdot. Po popravi krivic zaradi izbrisa in ob občasnih zoprnijah – kot je bil zaplet s sodelovanjem Jakova Faka na letošnji otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger ali kot je bilo Janševo osiranje o trenirkarjih na volitvah – je položaj pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije predvsem vir zanimivih opažanj. Na primer o razliki med gibanico in baklavo: v principu gre za enako, pa vendar za drugačno jed. Obe recepturi sta sijajni – ena v zapletenosti in druga v preprostosti. Prav je, da ima vsakdo možnost proste izbire in da ga pri tem ne omejuje ne večina ne manjšina.
Razlog za cincanje?
Vprašanje narodno-kulturne identitete Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji pa se grdo zaplete, ko trči ob realno politiko. Pripadniki šestih narodov, združenih v zvezo Exyumak, so dve desetletji poskušali pri različnih vladah in političnih strankah doseči uradno priznanje svojega obstoja. Pri tem so uporabljali več strategij.
Najvišji cilj je vpis narodnih skupnosti v ustavo. Ta dokument za zdaj priznava le dve »pravi« manjšini, avtohtoni italijansko in madžarsko narodno skupnost, ter romsko skupnost. Vsem preostalim nosilcem narodnih, etničnih, kulturnih in drugih identitet pa priznava pravico do individualnega izražanja svoje pripadnosti. Tako imajo pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije možnost ustanavljati tudi društva in zveze, vendar država te entitete prišteva v množico drugih društev in zvez – ljubiteljskih kulturnih projektov, folklornih skupin, izvajalcev joge, gorniških krožkov, zaščitnikov živali… Predstavniki »novih manjšin«, kot jih poimenujeta stroka in politika, pa pričakujejo več kot to: svoje narodne identitete ne razumejo kot poljubno izbiro, temveč kot svoje kolektivno bistvo – enako kot Madžari, Italijani in Romi.
In ravno v tem, v pojmovanju kolektivnega, je z državo Slovenijo nastal največji trk. Slovenija noče nikomur priznati enakih pravic, kot jih imajo ustavno priznane skupnosti. Lanskoletni poskus jugoslovanskih manjšin, da bi s pomočjo stranke Levica dosegle vpis v ustavo in priznanje kolektivnih kulturnih pravic, je klavrno propadel. Poslanci koalicijskih strank, ki so jim sprva obljubljali podporo, so se v zadnjem hipu umaknili. Četudi jugoslovanske manjšine niso pričakovale drugega kot priznanje kolektivnih kulturnih pravic in niso zahtevale nobenih političnih pravic (kot denimo predstavništvo v parlamentu ali uporaba jezika v javni upravi).
Razlog za cincanje? Poznavalci dogajanja pravijo, da je zlasti vladajočo stranko SMC razklala neenotnost, ki ji je botroval nacionalizem dela poslancev. Delno pa je za umik podpore krivo tudi prepričanje, da bi priznanje jugoslovanskih manjšin porušilo ustaljena razmerja med manjšinami in njihovim zaledjem. Madžarska je dala predstavnikom slovenskih oblasti odkrito vedeti, da bo, če bodo v ustavi priznane jugoslovanske manjšine, zlasti če bo omenjena kakšna avtohtonost (denimo Hrvatov na obmejnih območjih ali Srbov v Beli krajini), nastal »kažin«. Madžari so omenjali celo trianonsko pogodbo s konca prve svetovne vojne, s katero so bile pred sto leti na škodo nekdanje imperialne sile premešane ozemeljske karte. Na tem področju ima vlada madžarskega premierja Viktorja Orbana (za zdaj mehke, vendar odkrite) revizionistične ideje.
Položaj italijanske in madžarske manjšine je ekskluzivna, skrbno očuvana oaza. Če bi vanjo – četudi zgolj z eno nogo – vstopili še drugi, bi nastal širši regionalni problem. Jugoslovanske manjšine so v primerjavi z obema avtohtonima manjšinama tako številne, da že sama ideja, da bi jim bil v ustavi priznan manjšinski položaj, ogroža njuno miniaturno oazo.
Poleg tega se je v pogovore jugoslovanskih manjšincev s slovenskimi politiki s svojimi zahtevami vpletla tudi avtohtona nemška manjšina, ki jo krčevito podpira matična Avstrija.
Predstavniki zveze Exyumak so zaradi opisanega političnega kupčkanja ogorčeni, saj so prepričani, da Slovenija – med drugim – daje prednost odnosom z močnejšimi sosednjimi državami, na škodo njihovega položaja. Vera Kržišnik – Bukić, raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja in predstavnica Exyumak, je decembra lani v časopisu Delo objavila zolajevski tekst z naslovom Obtožujem. »Kaj reči o Miru Cerarju drugega kot to, da z etiko in moralo nima veliko skupnega, nasprotno, izkazal se je kot antipod tistega, kar govori, poleg tega pa je, skupaj s preostalim vrhom svoje dominantne politične stranke, tri leta zavlačeval ter znova in znova izničeval posamezne postopne korake v procesu urejanja te vseskozi odprte družbene zgodbe,« je uperila prst v predsednika vlade in njegovo stranko. Cerar je predstavnikom Exyumak ureditev njihovega položaja – ki je zapisana tudi v koalicijski pogodbi odhajajoče vlade – obljubljal že leta 2015 in ves čas po tem. Manjšinci so bili po vseh obljubah še bolj razočarani. Edini, ki jih pri poskusu vpisa v ustavo niso pustili na cedilu, so bili poslanci Levice (tedaj še z Matjažem Hanžkom) ter nepovezani poslanci Alenka Bratušek, Mirjam Bon Klanjšček in Franc Laj.
Korak za korakom
Podlago za svoja pričakovanja pa so predstavniki narodov nekdanje Jugoslavije med drugim iskali tudi v deklaraciji, ki jo je v presenetljivo svetlem trenutku politične enotnosti državni zbor sprejel že leta 2011. V tej deklaraciji – prav tako eni od strategij, ki so jih ubrali pripadniki narodov nekdanje SFRJ – je zapisano, da je nastala »upoštevajoč njihove želje, pričakovanja in možnosti ter priporočila Sveta Evrope, Organizacije združenih narodov, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Evropske unije, ki vsi, poleg individualnih, poudarjajo tudi ustvarjanje možnosti za uveljavljanje kolektivnih pravic narodnih skupnosti«. Dodano je bilo, da »Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin izrecno navaja prizadevanja držav pogodbenic, da upoštevajo potrebe pripadnikov narodnih manjšin, na območjih, kjer gre za njihovo ‘tradicionalno poselitev’ ali za ‘znatno število pripadnikov’«. Konvencija torej pravi, da sta avtohtonost in številnost izmenljiva argumenta. Deklaracija je nastala »upoštevajoč dejstvo, da so bili pripadniki teh narodnih skupnosti ob osamosvojitvi in konstituiranju Slovenije kot samostojne in neodvisne države, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, postavljeni v objektivno nov in drugačen narodnostno-manjšinski položaj«, so zapisali poslanci. Visoki politični dokument je tedaj podpisalo kar triinšestdeset poslank in poslancev državnega zbora.
Vendar ta deklaracija, opozarjajo manjšinci, ni nikoli imela realnih implikacij. Je visokoleteče pisanje, ki je končalo v predalu.
Medtem je bil na ministrstvu za kulturo ustanovljen tudi Svet vlade za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ – tretja od strategij jugoslovanskih manjšincev za doseganje svojih pravic. Vendar se na redkih sestankih tega sveta, ki mu predseduje minister za kulturo Anton Peršak, v njem pa sedijo tudi predstavniki vseh šestih jugoslovanskih narodov, ne dogaja nič posebnega, se pritožujejo manjšinci.
Po propadu vpisa v ustavo pa politično dogajanje na visoki ravni lani vendarle ni povsem zamrlo. Zlasti pri predsedniku državnega zbora Milanu Brgezu in pri predsedniku državnozborskega odbora za kulturo Draganu Matiću je potekalo več sestankov. Kot kaže, je politika s krmarjenjem med Scilo in Karibdo le prišla do rešitve, ki je kulminirala ta teden: v parlamentarno proceduro je bil – tako rekoč v zadnjem hipu pred volitvami – vložen predlog zakona o kolektivnih kulturnih pravicah pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji. Zakon, če mu bo uspelo prestati glasovanje v parlamentu, je nedvomno predvolilno darilo stranke SMC in poslanca Dragana Matića volilni bazi, ki (po številu) ni zanemarljiva. SMC je – korektno – k predstavitvi povabila tudi stranko Levica, ki je za jugoslovanske manjšine že lani kot prva segla levu v žrelo. Levica je tudi edina med strankami, ki se je za jugoslovanske manjšine zavzela v predvolilnem programu leta 2014. Zakona pa ne smemo brati zgolj v predvolilnem kontekstu. Po svojem bistvu je brezčasen – pravice manjšin so po vsem svetu ena najvišje varovanih vrednot.
Zakon je, tehnično gledano, sicer relativno enostaven: predvideva ustanovitev Urada Republike Slovenije za narodne skupnosti pripadnikov nekdanje SFRJ, ki bi deloval v okviru ministrstva za kulturo. Poglavitna naloga na novo ustanovljene institucije bi bila, da bi med reprezentativne manjšinske organizacije (društva in zveze) razdeljevala proračunska sredstva, posebej namenjena jugoslovanskim manjšinam. Po popravi krivic zaradi izbrisa bi bil to največji korak slovenske politike k urejanju položaja priseljencev iz nekdanjih republik. Hkrati pa je ta zakonski predlog začasno zaustavil težnje po vpisu jugoslovanskih manjšin v ustavo, ki so za slovensko politiko tako travmatične.
»Želeli smo, da bi bili vpisani v ustavo, vendar bi bili za zdaj zadovoljni tudi z zakonom,« pravi trenutni predsednik Exyumak, Črnogorec Veselin Lakić (predsedovanje med narodi rotira na eno leto). »V vsakem primeru se zavzemamo zgolj za priznanje kolektivnih kulturnih pravic, zato nam ta zakonski predlog veliko pomeni. Menimo, da bi nam Slovenija s tem zagotovila uresničevanje naše identitete.«
Vendar, opozarjajo predstavniki Exyumaka, od zahteve po priznanju njihovega obstoja v ustavi ne bodo odstopili. »Če se bomo v ustavo vpisali čez trideset let, se bomo pa čez trideset let,« pravi predstavnik Bošnjakov Fahir Gutić. »Tudi to je naša pravica.«
