Zahtevajo vrnitev v politiko

Po dveh letih od zgodovinskega sprejema državnozborske deklaracije o jugoslovanskih manjšinah so pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije spet na začetku. Ker je vlada Janeza Janše ukinila svet za njihovo sodelovanje z državo, čakajo, ali bo (morda pod novo vlado) ponovno vzpostavljen.

Minuli teden je sicer državnozborska komisija za človekove pravice in enake možnosti sprejela sklep, s katerim vlado poziva, naj »čim prej ponovno vzpostavi svet vlade za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v republiki Sloveniji««. Sklep je bil sprejet soglasno, tudi z glasovi poslancev vladajoče SDS. Ta stranka se je sicer februarja 2011 pridružila veliki večini poslanskih glasov, s katerimi je bila sprejeta deklaracija o sodelovanju pripadnikov narodov nekdanje skupne države z republiko Slovenijo.

Vera Kržišnik – Bukić, predstavnica Zveze zvez kulturnih društev narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji, ki zastopa interese (ustavno nepriznanih) jugoslovanskih manjšin, je poslance spomnila, da je Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov (ABČHMS), ki imajo slovensko državljanstvo in tu živijo že več desetletij in vrsto generacij, približno dvesto deset tisoč. Če k njim prištejemo še začasne priseljence, denimo migrantske delavce, pa jih je »tristo do štiristo tisoč«, pravi Kržišnik-Bukićeva. V Zvezi zvez si prizadevajo za priznanje kolektivnih pravic narodnih skupnosti, saj individualne, ustavno zagotovljene pravice posameznikov, da udejanjajo svojo nacionalno identiteto, za ohranjanje manjšinske skupnosti ne zadoščajo. Svoje pravice ABČHMS primerjajo s pravicami italijanske, madžarske ali romske manjšine, za katere so urejene tudi posebne postavke v državnem proračunu, in ugotavljajo, da so prepuščeni samovolji vsakokratne politične oblasti.

Deklaracija, četudi pomembna, je namreč splošen dokument, ki več od tega, da državi nalaga sodelovanje in dogovarjanje z ABČHMS v okviru skupnega sveta, ne določa. Predstavnik Zveze zvez Fahir Gutić je napovedal, da bodo ABČHMS, če v nekaj mesecih ne bo svet ponovno ustanovljen in se bo sodelovanje izboljšalo, pomoč poiskali pri »mednarodnih ustanovah in morebiti tudi na evropskem sodišču za človekove pravice«.

»Brez institucionalne ureditve našega položaja smo prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti,« pravi Biljana Žikić, predstavnica srbskega kulturnega centra Danila Kiša. »Otroke lahko učimo maternega jezika, če učitelji delajo prostovoljno ali če jih uspemo financirati z donacijami oziroma samoprispevki.« Kulturna in nacionalna identiteta pripadnikov jugoslovanskih manjšin je (bila) odvisna tudi od razpisov (nekdanjega) ministrstva za kulturo oziroma javnega sklada za kulturne dejavnosti, kjer »tekmujejo« z vsemi drugimi, tudi ljubiteljskimi društvi. Po Gutićevih besedah se tako sredstva za delovanje njihovih društev iz leta v leto zmanjšujejo – letos so se ponovno znižala za sedem odstotkov.

Težava, pravi Žikićeva, je tudi subkulturni položaj manjšinskih medijev. Sama vodi oddajo o odnosu med slovensko in srbsko (alternativno) kulturo na Radiu Študent, v večinskih medijih, kot je RTVS, pa o položaju jugoslovanskih manjšincev širše občinstvo ne more izvedeti veliko, saj zakonodaja tega ne predpisuje. Tako jugoslovanske manjšine ostajajo zaprte v svoje »kroge«, po eni strani segregirane in po drugi vse bolj prisiljene v asimilacijo, spreminjajoče se v slovensko povprečje.