Kulturna društva narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji: podcenjena manjšinska umetnost

Manjšinski avtorji so zapostavljeni

Društvo Danila Kiša je leta 2009 s povsem drugačnim namenom ustanovilo enajst uglednih intelektualcev, med njimi Svetlana Slapšak, Dušan Jovanović, Milica Antić Gaber in Marko Milosavljević. »Dušan Jovanović je dal genialno idejo, naj se društvo, ki se bo v manjšinski prostor poskušalo umestiti na drugačen način, imenuje po Danilu Kišu. Danilo Kiš za nas simbolizira vse tisto, kar ni ozko etično, vse tisto, kar ni maloumno, vse, kar je originalno, multikulturno, pametno, izobraženo, inovativno, drzno in pogumno,« je na spletnem portalu zapisala programska direktorica Svetlana Slapšak.

Želijo biti politični, ko pretresajo vprašanja, povezana s položajem žensk, beguncev, delavcev, migrantskih delavcev, seksualnih manjšin… »Vedno smo kritični do družbe, srbske, slovenske ali katere koli druge,« je dejala izvršna direktorica centra Irena Vujčić Pavlović. Ukvarjajo se s humanitarnimi akcijami, urejajo spletni portal, organizirajo pesniške večere in druge kulturne dogodke, sodelujejo z drugimi manjšinskimi društvi. Izvedli so različne evropske projekte (ženske na trgu dela; migranti in mediji…), precejšen uspeh je doživela njihova lutkovna gledališka trupa Karadžoz – gledališče senc. Izdali so antologijo sodobne manjšinske in priseljenske književnosti Iz jezika v jezik, ki je nastala tudi zato, da bi opozorili na zapostavljenost manjšinskih avtorjev.

Biljana Žikić in Irena Vujčić Pavlović opažata, da gre zakonska neurejenost z roko v roki z marginalizacijo srbskih umetnikov. Pravita, da kakovostna dela niso deležna recepcije in recenzij. »Poznamo dva odnosa, sovražni, to pomeni, da nas tukaj ne potrebujejo. In pokroviteljski, s čimer nam sporočajo, da ne znamo delati kakovostno in da nam bodo dali nekaj malega le zato, da izpolnijo formalne pogoje. To je razvidno iz načina podeljevanja sredstev. Manjšinskih umetnikov država ne jemlje resno,« je dejala Biljana Žikić. Na tej točki nismo daleč od stereotipov, s katerimi se še vedno srečujeta tudi sami. Pravita, da so določeni poklici, kjer se pripadniki narodov iz nekdanje Jugoslavije lahko uveljavijo. Na primer v športu, kulinariki, ročnih delih, a ne v sodobni umetnosti ali poeziji. »Družba našo skupnost dojema kot monolitno. A smo heterogena skupnost, tako statusno kot po izobraževanju, kulturnih preferencah. Ko smo na primer iskali prostor za delovanje, so nam govorili, naj se dogovorimo z vsemi 40 srbskimi društvi. Ampak mi imamo več skupnega z društvom bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan, Rogom in Metelkovo kot z zvezo srbskih društev. Etničnost je samo ena od naših identitet.«

Menita, da je sistemska ureditev nujna, in pričakujeta, da bo država poskrbela za osnovno funkcionalnost društev. »Eni menijo, da bi morali naš status urediti skozi ustavo, drugi skozi zakon. Nam je vseeno. Le da postanemo vidni, tako politično kot pri dodeljevanju sredstev za kulturno delovanje. Brankica Petković z Mirovnega inštituta ves čas govori, da država nameni sto evrov za Italijana ali Madžara in en evro za pripadnika naroda nekdanje Jugoslavije,« je dejala Biljana Žikić.

Malo možnosti zaučenje maternega jezika

Kontrola leta je edina radijska oddaja v jeziku narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Na prvem programu nacionalnega radia je na sporedu še oddaja Sami naši, namenjena priseljencem, a mora biti po zakonu prevedena. Na televiziji je jezike nekdanje Jugoslavije mogoče slišati v oddaji Naglas. S spremembo zakonodaje si na tem področju obetajo izboljšave, prav tako pri učenju maternega jezika.

Medtem ko je po nekaterih šolah v manjšem obsegu potekalo učenje tudi drugih jezikov nekdanje Jugoslavije, je na tem področju največ dosegla hrvaška skupnost, a s financiranjem matične države. Đanino Kutnjak, predsednik Zveze hrvaških kulturnih društev v Sloveniji, ki šteje deset društev, je zadovoljen s podporo Hrvaške, zato s financiranjem nimajo takšnih težav kot nekatere druge narodne zveze in društva.

Učitelj hrvaščine se vsak dan vozi med Ljubljano, Mariborom, Ljutomerom in Lendavo, kjer poučuje v sklopu dopolnilnega pouka. »Nismo zadovoljni s številom učencev, kar je odvisno od ravnatelja šole. To želimo sistemsko rešiti,« je dejal Kutnjak in dodal, da se zdaj hrvaška društva ukvarjajo predvsem s tradicionalno kulturo. To želijo tudi s pomočjo sprememb v zakonodaji nadgraditi. Nameravajo osnovati zavod hrvaške kulture v Sloveniji, v katerem bi se ukvarjali s kakovostno umetnostjo – z založništvom, raziskovanjem in organizacijo prireditev večje kulturne vrednosti. Na tak način hočejo z visoko kulturo zgraditi most med državama, ki je na nekaterih drugih ravneh že zgrajen.

V Lendavi in okolici, kjer nameravajo že letos ustanoviti Hrvaški kulturni center Zrinjski, v sožitju živijo Romi, Hrvati, Madžari in Slovenci. Glas o večkulturnosti v kljunu države želijo razširiti po drugih delih Evrope, zato bo Lendava kandidirala za evropsko prestolnico kulture za leto 2025, pri čemer bo sodelovala z lokalnimi skupnostmi iz Avstrije, Hrvaške in Madžarske. »Skupaj pripravljamo kandidaturo in pričakujem, da bomo izbrani, kajti v tem delu Evrope živimo ljudje različnih narodnosti, večkulturnost pa je treba predstavljati na takšen način. Naš adut je tudi kulturni turizem,« je dodal Kutnjak, sicer občinski svetnik v lendavski občini, ki je pri tem projektu vez s hrvaško lokalno skupnostjo.

Da bo sprememba zakonodaje prinesla izboljšave v kulturnem življenju, si obetajo tudi v drugih skupnostih. Tahir Maliqaj, predsednik Zveze kulturnih društev Albancev v Sloveniji, ki šteje 17 društev, upa, da bo to pripomoglo k ohranitvi kulturne identitete, kajti nikakor si ne želi poti v smeri asimilacije. »Od prostovoljstva se ljudje utrudijo, jezik pa se lahko skozi generacije pozabi,« je opozoril. Kljub temu poleg dejavnosti, povezane s tradicionalno kulturo, albanska skupnost organizira še okrogle mize, glasbene večere, poučevanje albanskega jezika, tiskajo revijo…

Ne getoizirana, ampak odprta društva

Na teh področjih je aktivno tudi društvo bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan, ki spada med najštevilnejše in najstarejše. Ustanovljeno je bilo leta 1992, ko so bili zaradi vojne v Bosni in Hercegovini izjemno aktivni na humanitarnem področju in pri vključevanju beguncev v družbo. Danes ohranjajo humanitarno noto, a so zelo dejavne tudi druge sekcije – folklorna, športna, dramska, literarna, glasbeno-pevska in videoprodukcijska. Društvo šteje okoli 150 članov.

Eden od ustanoviteljev društva, najstarejši član in nekdaj dolgoletni predsednik Ale Botonjić je na dolgo mizo v enem od dveh prostorov na sedežu društva prinesel knjige. Na platnicah so bila vidna imena avtorjev – Franco Juri, Josip Osti, Valerija Skrinjar Tvrz… Botonjić je še posebno ponosen na vsakoletni literarni projekt V objemu dveh domovin, kjer objavljajo v bosanskem in slovenskem jeziku mladi avtorji vseh narodnosti. Projekt sofinancira javni sklad za kulturne dejavnosti. Odvisni so od članarin in donacij, na tak način plačajo najemnino za 80 kvadratnih metrov velik prostor.

»Ko bi imeli zaposleno vsaj eno osebo za polovični delovni čas, bi lahko izpeljali še marsikateri projekt,« je zavzdihnil predsednik društva Elvis Alukić, Botonjić mu je prikimal. Poleg njiju je sedel predsednik Bošnjaške kulturne zveze Slovenije Kerim Dizdar. »Če ti je priznan status, si navzoč v javnem življenju. Ne moremo imeti enakega status kot na primer Grki v Sloveniji,« se je vključil v pogovor.

Prav društvo Ljiljan je pomagalo Elvisu Alukiću, ko je kot begunski otrok prišel v Slovenijo. Zdaj mladi izobraženci, ki jih po besedah sogovornikov v društvu ne manjka, dodatno izobražujejo osnovnošolce in srednješolce. »Imamo talentirano mladino, ki potrebuje čim več takšnih društev. Tako se lažje vključijo okolje. Narodna društva morajo biti odprta in ne getoizirana,« je dejal Alukić. Živahno debato je nadaljeval Dizdar, ki je skušal pojasniti, kako pomembno je, da mladi skozi kulturno identiteto pridobijo samozavest. »Le tako se ljudje ne počutijo odrinjene in lahko prispevajo k državi Sloveniji.«

Alukić to zelo dobro ve iz osebne izkušnje. Zato tudi razume, zakaj je za mladega Bosanca, Srba, Hrvata, Albanca, Makedonca in Črnogorca pomembno, da ga Slovenija prizna kot pripadnika narodne manjšine.

»Jaz znam slovensko, imam slovensko državljanstvo, zato se počutim enakovreden v tej družbi. Toda nimajo vsi takšne zgodbe. Dokler so ljudje le priseljenci ali begunci, se ne počutijo enakovredne. Če nas bodo priznali kot manjšino, bo to velik korak. In vse bo precej lažje.«