Odnos do evropskih sosedov: Najraje imamo Nemce, Madžari pa nam niso simpatični
https://www.dnevnik.si/1042935943
Uroš Škerl Kramberger
8. avgust 2020 07:10
Odnos do evropskih sosedov: Najraje imamo Nemce, Madžari pa nam niso simpatični
V Sloveniji izmed vseh sosedov najbolje poznamo Hrvate. A to še ne pomeni, da smo jim tudi najbolj naklonjeni. Dnevnikovo preverjanje javnega mnenja je pokazalo, da so južni sosedi po simpatičnosti šele na tretjem mestu. Zadnji pa niso, ker so daleč za njimi še Madžari. Preverili smo, kakšen je odnos Slovencev tudi do drugih evropskih narodov in kaj določa odnose med narodi na stari celini.
Nemec, Anglež in Bosanec so se pogovarjali o arheologiji. Prvi je bil na vrsti Nemec: »Kopali smo sto metrov v globino in našli tristo let stare žice. To pomeni, da smo Nemci že pred tremi stoletji telefonirali.« Naslednji se je izprsil Anglež: »To ni nič. Mi smo kopali sto metrov v globino in našli tristo let stare optične kable. To pomeni, da smo že takrat imeli internet.« Končno je na vrsto prišel Bosanec. »Eh, vi nimate pojma. Mi smo kopali in kopali in nismo našli ničesar. To pomeni, da smo v Bosni že pred tristo leti imeli wi-fi!«
Šale o narodih so svetovni fenomen, eden redkih civilizacijskih dosežkov, ki zagotavljajo enakost in enakopravnost. Merilo uspeha različnih ljudstev ni materialna, tehnološka naprednost, ampak širina duha, ki se prenaša na nove generacije. Ne glede na to, kako trpke so šale in koliko stereotipov vsebujejo, v resnici naše sobivanje napravijo znosnejše. Isto šalo je mogoče prevesti v vse jezike in prenesti na vse narode. O naših ljudeh zgornja pove skoraj vse. Tudi to, da v njej ni Slovenca, je del zgodbe.
Slovenci sebe običajno vidijo kot stičišče med vzhodom in zahodom oziroma med jugom in severom. Takšne so ljudske interpretacije, ki pa imajo podlago v zgodovini, politiki in sestavi družbe. Mnogi evropski narodi sebe pojmujejo kot vrata ali hodnik med eno in drugo kulturo. A za območje Slovenije to velja že iz časa Rimljanov. Tezi o prehodu lahko pritrdimo. Koliko na vzhod in koliko na zahod je postavljena Slovenija, ali leži na sami ločnici ali je pomaknjena nekoliko vstran, pa je stvar osebnih pogledov. Ti so pogojeni z narodnostno oziroma etnično pripadnostjo, kulturo, generacijskimi razlikami, politično pripadnostjo. In z zgodovino.
Pred sto leti je Slovenija svoje mesto iskala med južnimi slovanskimi narodi, v porajajoči se Jugoslaviji. Pred tem je bila kot del habsburškega cesarstva del srednje Evrope. Še v sedemdesetih letih 20. stoletja so bili Nemci stereotipni Švabi (tudi zaradi vpliva partizanskih filmov), srbski in hrvaški igralci v teh filmih pa idoli in legende. Ta slika seveda ni črno-bela in je, spet, pogojena z individualno – kulturno ali ideološko – izkušnjo. Nemški Mercedes je bil za večino pojem uspeha, kragujevški fičko pa kvečjemu strategija preživetja.
Šele na daljši rok se jasneje izriše premik, ki so ga Slovenija in njeni prebivalci napravili v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Jugoslavija je bila Slovencem vse manj simpatična. Z diplomatskimi premiki na zahod in naraščanjem verjetnosti, da bodo tedanji nemški kancler Helmut Kohl, nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, italijanski zunanji minister Gianni de Michelis in avstrijski zunanji minister Alois Mock podprli osamosvojitev Slovenije, je naraščala naklonjenost do Nemcev, Italijanov, Avstrijcev… Od južnoslovanskih narodov so se Slovenci začeli distancirati. Nova narodna identiteta se je zgradila tudi na negiranju spomina ter – dobesedno – na izbrisu nekdanjih Jugoslovanov s seznama prebivalcev Slovenije.
»Nove geografije, ki so nastajale po padcu Berlinskega zidu, s ključnim mejnikom za Slovenijo, letom 1991, so vzpostavile nove identitetne in politične izbire,« pravi sociologinja Simona Zavratnik s Fakultete za družbene vede (FDV). »Obrat k centru Evrope in ambicija, da nisi periferija, temveč prava Evropa, in predvsem, da nisi Balkan, sta vodila v izključevanje vsega prejšnjega – države, družbenih povezav, tradicij, znanosti, umetnosti in ekonomije,« opozarja. »Teza o nekakšni hierarhizaciji narodov je bila družbena realnost tranzicije. Zaznamo in potrdimo jo lahko na številnih področjih. Preferenca in želeni prostor vključevanja je zahod, izključevanje in distanca pa se nanašata na nekdanjo skupno državo. Tako pojma evropsko in balkansko v tem odnosu nastopata kot nasprotni poziciji, ki iz lokalne slovenske perspektive nadomestita stare bipolarne delitve na vzhod in zahod,« pravi Simona Zavratnik.
Znotraj teh procesov so različni narodi kotirali različno visoko. Albanci s Kosova, denimo, so bili sredi osemdesetih, v času kosovskih rudarskih stavk, in kasneje leta 1989, ko je v ljubljanskem Cankarjevem domu potekalo zborovanje v podporo Kosovu, tako rekoč naš pobraten narod. Kasneje in vse do danes – s kratko izjemo v času osamosvojitve Kosova leta 2008 – pa so kosovski Albanci malone »izginili« iz slovenskega zanimanja. Tudi odnos do Hrvatov in Srbov je v minulih treh desetletjih nihal – v odvisnosti od občutka ogroženosti, pa tudi glede na dnevno politiko in občasne diplomatske incidente.
Med vzhodom in zahodom
Anketa, ki smo jo izvedli v juliju, je potrdila pričakovan vzorec odnosa do narodov, s katerimi sobivamo: ne glede na to, kako dobro jih poznamo, imamo geografsko bolj oddaljene Srbe nekoliko raje oziroma so nam bolj simpatični od neposrednih sosedov Hrvatov. Že iz časa Jugoslavije pa velja, da so za Slovence nižje na lestvici naklonjenosti Bosanci oziroma Bošnjaki. Razlika ni velika, a je tudi v anketah prejšnjih let stalnica.
Kot prikazuje graf, je povpraševanje na reprezentativnem vzorcu 700 anketiranih pokazalo, da izmed izbranih evropskih narodov Hrvate v Sloveniji poznamo najbolje. Na lestvici od 1 (nepoznavanje) do 5 (odlično poznavanje) so osvojili visoko oceno 3,82. Hkrati pa so po kriteriju simpatičnosti Hrvati pri Slovencih osvojili zgolj povprečno oceno 3, ki je nižja kot pri Srbih. Simpatičnost teh so anketirani ocenili z oceno 3,1, poznavanje pa s 3,43. Medtem je simpatičnost Bošnjakov ocenjena z oceno 2,94, kar se ujema tudi z oceno poznavanja tega naroda (2,92). Nizko na obeh lestvicah – poznavanja in simpatičnosti – so se uvrstili Albanci s Kosova, kar je glede na dogajanje pred komaj tremi desetletji precejšen historični obrat. Njihovo poznavanje in simpatičnost sta ocenjena le z 2,14 oziroma 2,13.
Na drugi strani dokaj visoko kotirajo zahodnoevropski narodi. Najvišje na lestvici simpatičnosti so se uvrstili Nemci, sledijo Italijani in Avstrijci. Ocene poznavanja posameznega izmed teh narodov in ocene simpatičnosti so precej usklajene. Odstopanje je mogoče zaznati pri Francozih, ki jih ljudje v Sloveniji po lastni oceni ne poznajo najbolje, kljub temu pa so jim dokaj simpatični.
Anketa kaže še, da so Avstrijci Slovencem malenkost bolj znani od Italijanov (tudi za to bi lahko iskali zgodovinske vzroke), po simpatičnosti pa so si zahodni in severni sosedi enaki. Med sosedi so velika izjema Madžari. Te v Sloveniji ljudje poznajo komaj kaj bolje od Turkov in Kosovcev, tudi njihova simpatičnost je ocenjena dokaj nizko, z oceno 2,28, kar je še nižje od simpatičnosti Turkov (ocena 2,31). A če bo aktualna vladajoča politika madžarskim političnim in kapitalskim vplivom v prihodnje široko odprla vrata v Slovenijo, se utegnejo te ocene še spremeniti.
Vpliv politike
Če strukturo anketiranih pogledamo podrobneje, se nekatere ocene poznavanja in simpatičnosti natančneje razjasnijo. Mlajši ljudje, stari manj kot trideset let, so denimo navedli, da nekoliko slabše poznajo kosovske Albance kot starejše generacije. Hkrati pa so mladim Albanci malo bolj simpatični kot starejšim. Enako velja za simpatičnost Srbov in Hrvatov. Ravno obratno je pri simpatičnosti Čehov, ki jih izraziteje čislajo starejši od 60 let. Razlike se pokažejo tudi pri kriteriju politične pripadnosti: že skorajda stereotipno zveni, da privrženci stranke SDS Madžare poznajo bolje kot privrženci SD ali Levice. Tudi ocena simpatičnosti Madžarov je pri volilcih SDS višja kot pri volilcih obeh opozicijskih strank. Po drugi strani so privrženci SDS nižje ocenili simpatičnost Srbov, Albancev in Bošnjakov, nekoliko nižje tudi simpatičnost Hrvatov.
»Stališča ljudi do pripadnikov drugih narodov oziroma etničnih manjšin se oblikujejo v odvisnosti od zgodovinskega konteksta, neposrednih sosedskih odnosov, poznavanja jezika, pa tudi v precejšnji odvisnosti od delovanja političnih elit in medijev,« pojasnjuje Mojca Pajnik, predavateljica na FDV in raziskovalka na Mirovnem inštitutu. »Raziskave javnega mnenja v evropskem kontekstu v zadnjem desetletju kažejo, da mnogokrat, ko se politiki na migracije ali na pripadnike etničnih manjšin odzovejo negativno, s širjenjem stereotipov in ustvarjanjem moralne panike, to odseva v mnenju javnosti. Ko pripadnike neke etnične skupine predstavljajo kot zaželene ali nezaželene, je velika verjetnost, da jih bo tako dojemala tudi večina prebivalstva.«
Sogovornica je opozorila tudi na prepletanje odnosa do priseljencev in odnosa do matičnih narodov, iz katerih priseljenci izvirajo. »Podatki Evropske družboslovne raziskave za obdobje 2002 do 2014 kažejo, da obstaja hierarhija tipov priseljencev. Najbolj so zaželeni tisti priseljenci, ki pripadajo isti etnični skupini kot večinsko prebivalstvo. Podatki so pokazali, da so v Evropi Judje bolj zaželeni kot muslimani, muslimani pa bolj kot Romi. Ta hierarhija je bila ugotovljena v vseh 21 evropskih državah, vključenih v raziskavo,« pove Mojca Pajnik.
Na evropski ravni sicer sociologi ugotavljajo, da na odnos ljudi do drugih, sosedskih ali bolj oddaljenih narodov najbolj vpliva geografska bližina, zlasti skupne meje. V eni od raziskav Eurobarometra v zvezi s to temo so kot ključne dejavnike prepoznali še zgodovinske odnose ter čustvene in osebne povezave, denimo pogostost potovanj v druge države in srečevanje ljudi iz drugih držav. Na poznavanje vpliva tudi izobrazba oziroma položaj v službi – višje izobraženi in tisti na višjih pozicijah se za druge države in narode bolj zanimajo. Enako velja za prebivalce večjih mest. Raziskovalci Eurobarometra so še ugotovili, da je za oblikovanje odnosa do drugih držav pomembno tudi morebitno priseljensko ozadje anketiranih. Če ljudje ne živijo v državah, v katerih so se rodili, ali če so njihovi starši prišli od drugod, so bolj nagnjeni k zanimanju za druge.
Nekateri premiki v stališčih glede drugih narodov, ki jih je mogoče zaznati v Sloveniji, pa so v našem prostoru in času endemični. »V času osamosvajanja in divje privatizacije ter tudi pozneje, v času pristopanja k članstvu v EU, se je naklonjenost do zahodnoevropskih narodov povečevala, z značilnostmi evropocentrizma in s sočasnim odmikanjem od Balkana. Zahodno in evropsko je veljalo za boljše, napredno, kultivirano in civilizirano, balkansko pa za nazadnjaško, barbarsko, necivilizirano in nekulturno. Bolj ko smo lovili nemško-francoski vlak, manj so nas zanimale poti po Balkanu,« ugotavlja profesorica Mojca Pajnik.
Vera zaplete odnos
»Toda ko na ravni javnega mnenja govorimo o zaznavah drugih narodov, je treba najprej poudariti, da o narodih govorimo kot o zamišljenih konstruktih. O njih razpravljamo, kot da so enotna kategorija, in ne nadvse heterogena družbena entiteta – kar so v resnici,« opozarja docentka Simona Zavratnik. Na percepcijo drugih narodov vpliva zgodovina, a ta ni vedno odločilna. Pomembna dejavnika sta tudi prostor in bližina. »Ko gre za zaznave sosednjih narodov, Italijanov in Avstrijcev, jih moramo povezovati s širšimi procesi v regijah ob mejah njihovih držav. Pričakovati gre pozitivne zaznave, kar je povezano predvsem z ekonomsko odvisnostjo številnih ljudi ob mejah, ki so zaposleni v sosednji državi. Ne glede na procese globalizacije še vedno štejejo lokalne identitete in lokalne čezmejne povezave,« pravi.
Stališča glede narodov so na ravni javnega mnenja sicer dokaj stabilna. »Na diplomatski ravni odnosi med Slovenijo in Hrvaško niso zgledni že od samega nastanka obeh držav. Diplomacija se je ves čas neuspešno ukvarjala z mejo, vlogami hrvaških varčevalcev v slovenski banki, vprašanjem nuklearne elektrarne, logistiko oziroma avtocestnimi povezavami. V dveh desetletjih je izplen diplomacije nadvse skromen. Po drugi strani podatki na individualni ravni ne kažejo globljih razhajanj, zamenjav in konfliktnih odnosov. Dnevna politika in incidenti (denimo v Piranskem zalivu, op. p.) sicer na kratek rok vnašajo negativne zaznave, a se te dokaj hitro razblinijo,« ugotavlja Simona Zavratnik.
Drugače je, ko pridemo do razhajanj med verami. V Dnevnikovi anketi se je izkazalo, da nekoliko (ali pa precej) navzdol odstopajo ocene poznavanja in simpatičnosti pripadnikov muslimanske vere. »Ljudje religijo dojemajo kot pomembno, tudi ko govorimo o odnosu do drugih narodov,« pojasnjuje Zavratnikova. »Vprašanje je, koliko je pomen religije osebna preferenca in koliko gre za to, da politične stranke širom nekdanje socialistične Evrope načrtno poudarjajo idejo nekakšne ‘čiste krščanske Evrope’. Vendar ne gre samo za novo utrjevanje pokristjanjevanja Poljske, Hrvaške… Tudi Nemška Pegida in grška Zlata zora sta simptoma ‘zaskrbljenih državljanov’, ki igrajo na čustva patriotizma, superiornosti lastnega naroda in kažejo na zunanjega sovražnika – na islam oziroma na migranta kot njegovega nosilca.«
