Švica plačuje pouk otrokom v Sloveniji
https://www.dnevnik.si/1042596346
Uroš Škerl Kramberger
1. julij 2013 00:00
Slovenija kljub mednarodnim zavezam, da bo spoštovala pravice manjšin in jim zagotavljala možnosti za razvoj lastnega jezika in kulture, ni uredila pouka materinščine za otroke iz družin s koreninami v Bosni in Hercegovini. Namesto nje je “račun” plačala Švica.
»Đe ima kupiti lubenicu bez košpica?« Kje se lahko kupi lubenica brez koščic? »U Merkatoru!« Miniaturni sprehod med sarajevskim slengom in ljubljanskim najboljšim sosedom je zgolj eden od zabavnih utrinkov v učbeniku bosanskega jezika in kulture za slovenske otroke. Izdala ga je Bošnjaška kulturna zveza in po njem se je letos izšolalo sto pet »novih« govorcev bosanskega jezika. Učili so se knjižne različice, spoznali pa so tudi vrsto avtentičnih izrazov, znanih še iz časov top liste nadrealistov. Besede frajer, riba, bomba in glava imajo v (najstniškem) urbanem govoru prenesene pomene, ki jih je tistim, ki ne živijo v Bosni, težko razvozlati, tudi če so po rodu Bosanci. »V našo šolo se je septembra vpisalo sto šestdeset otrok in mladostnikov, zaključni test pa jih je opravilo nekoliko manj,« pravi učiteljica Jasmina Imširović. »Vse leto so k nam prihajali otroci druge in tretje generacije. Njihovi starši se zavedajo, da bodo otroci, če bodo dvojezični, v veliki prednosti pred vrstniki.«
Kar Bosna ne more…
Imširovićeva pravi, da so otroci iz družin, ki imajo korenine v nekdanji Jugoslaviji, pri uporabi jezika svojih staršev velikokrat »poljezični«. Ker so podobnosti med jezikoma precejšnje, pri govorjenju materinščine uporabljajo besede obeh jezikov. »To nam je uspelo spremeniti,« je dejala.
Skritih potencialov večjezičnih otrok (ko so tečajniki bolje obvladali bosanski jezik, se je denimo izboljšalo tudi njihovo znanje angleščine) pa ne prepoznava slovenska država. V Sloveniji živi približno dvesto tisoč pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, a institucionalnih možnosti za razvoj medkulturnega dialoga ni že dve desetletji. Četudi načela delovanja EU manjšinskim govorcem dajejo pravico do državne podpore pri učenju maternega jezika, postavke v proračunu za učenje materinščine pripadnikov jugoslovanskih manjšin ni. Zato je pouk, ki obsega eno ali dve uri na teden, največkrat odvisen od uspešnosti »matičnih držav«. Jezikovne učitelje v Sloveniji tako (deloma) financirajo Hrvaška, Makedonija in Srbija. Vsaka država je pri tem sicer ubrala nekoliko drugačen pristop: Makedonija ima s Slovenijo na to temo sklenjen meddržavni sporazum, Srbija zadeve ureja prek svojega ministrstva za diasporo, Bosna in Hercegovina pa plačila učiteljev zaradi ekonomske izčrpanosti in politične nestabilnosti ne zmore. Tako bi bila bosanska diaspora v Sloveniji prepuščena usodi, če ne bi bilo – Švice.
Ta je otrokom v Ljubljani, na Jesenicah in v Velenju, ki so seveda slovenski državljani, vse leto omogočala, da so »kulturno dediščino svojih staršev lahko prepoznali kot bogastvo in prednost in ne kot oviro«. »Kompetenten in samozavesten mladostnik postane oseba, ki je konkurenčna na trgu dela, je manj izpostavljena revščini in socialni izključenosti in lahko bistveno prispeva k ekonomski in socialni koheziji družbe, v kateri živi,« nam je projekt z naslovom Korenine v Bosni, drevo v Sloveniji predstavil Admir Baltić iz Bošnjaške kulturne zveze.
… Slovenija noče
Švicarska finančna pomoč je bila sicer del »slovensko-švicarskega programa sodelovanja za zmanjševanje gospodarskih in socialnih razlik v razširjeni EU«. »Da mora pouk materinščine za otroke iz družin s koreninami v Bosni namesto Slovenije plačevati Švica, je absurdno,« pravi poznavalec jezikovnih politik, profesor slovenistike z ljubljanske filozofske fakultete dr. Marko Stabej. »Država bi morala pouk zagotavljati sama, vendar se na ministrstvu in zavodu za šolstvo ne zavedajo svoje odgovornosti.« Stabej opozarja, da je načelo, da je treba poskrbeti za pouk materinščine pripadnikov manjšin, zapisano v beli knjigi o vzgoji in izobraževanju. Včeraj so o tem razpravljali tudi člani parlamentarnega odbora za kulturo, kjer je bila predstavljena resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko v obdobju od 2014 do 2018. V dokumentu je zapisano, da mora »načrt za jezikovno izobraževanje predvideti ukrepe, ki bodo sistemsko vzpostavili boljše možnosti za prvi/materni jezik« pri priseljencih in manjšinskih skupnostih.
Naši pogovori s predstavniki skupnosti nekdanjih jugoslovanskih narodov v Sloveniji so pokazali, da imajo zaradi zanikanja odgovornosti do teh manjšin težave z organizacijo pouka materinščine vse manjšinske skupnosti. Bošnjaški zvezi pa kljub dobrim rezultatom prve jezikovne šole kaže, da jeseni pouka ne bo več mogla izvesti.
