Za nami je že dvanajsta parada ponosa. Se strinjate z avtorji portala 24kul.si, da je letošnja povorka širila nestrpnost do kristjanov in stranke NSi?
Nisem spremljala dogodka, tako da ga ne morem komentirati. Opozorili pa so me, da je bilo izrečenih nekaj negativnih stvari o NSi. Zadovoljna sem, da je družinski zakonik na referendumu padel in da je NSi pri tem odigrala pomembno vlogo.
Kako bi uredili pravice istospolnih, da bi jim po 30 letih organiziranega boja zagotovili enakopravnost?
Mislim, da so že sedaj enakopravni. Glede nejasnosti oziroma nedorečenosti pa menim, da bi se moralo to področje še naprej urejati v zakonu o istospolnih skupnostih.
Ste verjeli navedbam v času kampanje, da bi zavrnjeni zakonik spodbujal izkoriščanje žensk v socialni stiski, ki bi za denar rojevale otroke homoseksualnim parom? Nadomestno materinstvo je sicer po slovenski zakonodaji prepovedano.
Vemo, da se ti primeri v svetu pojavljajo in so vse bolj pogosti. Zakoniku smo nasprotovali predvsem zato, ker se je pojavila težnja po zmanjševanju pomena družine. Ne odrekam pravic istospolnim parom, da si uredijo svoja življenja, ne odobravam pa posvojitev otrok znotraj istospolnih skupnosti. Pri zakoniku je šlo za neke vrste ovinek. Možna bi bila posvojitev s strani enega človeka, kar pomeni, da bi se lahko tak človek vključil v istospolno skupnost, ki bi tako dobila otroka.
Istospolni pari z otroki že živijo v naši družbi. Slovenska sodišča so nekaterim že priznala posvojitev, s podobnimi vlogami pa se ukvarjajo tudi centri za socialno delo.
Poznamo primere, vendar to še ne pomeni, da jih moramo tudi uzakoniti.
So istospolni pari z otroki za vas družina?
Predvsem morajo centri za socialno delo in druge institucije, ki se s tem ukvarjajo, ravnati v okvirih sprejete zakonodaje.
Če bi bili županja Ljubljane, bi dovolili parado ponosa v središču mesta?
Dovolila bi jo s pričakovanjem, da je dostojna, da se ne uporablja sovražnega govora in da se na miren način izrazi to, kar se želi povedati.
Pred kratkim ste bili na Švedskem. Tamkaj živeče Slovence je močno razjezil predlog zunanjega ministrstva o ukinitvi veleposlaništva v Stockholmu. Kaj ste jim obljubili?
Ker predstavlja to veleposlaništvo pomembno povezovalno središče za tamkajšnje Slovence, sem se zavzela, da bi drugačna oblika slovenskega predstavništva na Švedskem kljub vsemu ostala. Nekakšno konzularno predstavništvo z bodisi generalnim bodisi častnim konzulom. Da bomo delali na tem, mi je obljubil tudi zunanji minister.
Tamkajšnja skupnost šteje okoli 7000 članov. Kako živijo Slovenci na Švedskem?
Ne čutijo takšne krize, kot jo čutimo v Sloveniji, čeprav se prav tako soočajo z varčevalnimi ukrepi. Opazila sem, da se kljub skromnemu življenju dobro počutijo na Švedskem. So enakopravno sprejeti v družbo, naučili so se švedskega jezika, vključeni so v okolje.
Pa mislite, da slovenska družba ni prijazna do tujcev?
Mislim, da smo Slovenci dokaj strpni do priseljencev in tujcev. Spoštujem vsakega, ki je prišel od drugod ter želi ohraniti svoj jezik in kulturo. Hkrati pa pričakujem, da se nauči slovenskega jezika in da se obnaša po slovenskih civilizacijskih normah. In to mislim, da Slovencem na Švedskem zelo uspeva.
To vprašanje vam postavljam tudi zaradi zapisa, ki ga je po volitvah na spletni strani SDS prispeval neznani avtor Tomaž Majer.
Ne odobravam kakršne koli diskriminacije. Mislim pa, da so se v tem primeru uporabljala dvojna merila. Na eni strani imamo ljudi, ki križe zažigajo, ki govorijo nestrpno do cerkve in kristjanov – tak primer je bila Svetlana Makarovič, in to se dopušča. Na drugi strani pa imamo kritičen zapis o tem, kaj se je dogajalo na volitvah, in je to razglašeno za veliko nestrpnost.
Vas je prizadelo, ko je koprski umetnik še drugič zažgal križ nad Strunjanom?
Da. Žalosti me, da se to dogaja v moji domovini Sloveniji. Krščanstvo je naša skupna dediščina, na kateri temelji naša civilizacija. Ne morem razumeti ljudi, ki se tako sovražno obnašajo do simbolov krščanstva. Konec koncev so to tudi njihove korenine.
Ne razumete tega zažiga kot dejanje umetnosti?
Ne vem, če predstavlja umetnost zažiganje nečesa, kar je mnogim dragoceno.
Bi morali pravice Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov (ABČHMS) zapisati v ustavo skupaj s pravicami Italijanov, Madžarov in Romov?
Ne verjamem, da bi bilo treba te skupine na takšen način zaščititi. Nisem prepričana, da bi bile kakor koli ogrožene. Na eni strani imamo v Sloveniji avtohtoni manjšini, ki so ju od matične države ločile meje. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so se priselili v Slovenijo, ker so šli s trebuhom za kruhom. Prav je, da se med seboj na različne načine povezujejo in ohranjajo svojo kulturo. Ker so prišli v Slovenijo prostovoljno, pa ne vidim razloga, da bi jim priznali posebne pravice. Od priseljencev pričakujem, da sprejmejo vrednote, ki veljajo v Sloveniji.
Slovenija je sofinanciranju dejavnosti Slovencev zunaj naših meja v letu 2011 namenila okoli osem milijonov evrov, sredstva pa, kot pravite, prejemajo tudi od držav, v katerih živijo. Bomo v okviru varčevalnih ukrepov rezali tudi na tem področju?
Nekaj sredstev smo izgubili že z rebalansom proračuna, poskušali pa bomo izplačati 90 odstotkov odobrenih sredstev za leto 2012. Če razpolagam z desetimi milijoni evrov za pol milijona Slovencev po svetu, potem to ni tako velika vsota.
Kaj bi Slovenija izgubila, če bi ukinili urad za Slovence v zamejstvu in po svetu?
Urad in funkcijo ministra smo ustanovili leta 2006 z zakonom. To smo storili zato, ker smo želeli dati težo in pozornost Slovencem v zamejstvu in po svetu. Ko smo se znotraj koalicije pogovarjali o sestavi ministrstev, smo se takoj na začetku odločili, da ta urad ohranimo. Če Slovence v zamejstvu in po svetu obišče minister in ne neki uradnik, ima to veliko večjo težo.
Zagotovo bi imel še večjo težo minister za zunanje zadeve.
Moja naloga je, da spremljam dogajanje v zvezi s slovenskimi manjšinami in Slovenci po svetu ter o tem obveščam zunanjega ministra. Zunanji minister se pogovarja na višjih ravneh, medtem ko se sama na primer udeležujem prireditev Slovencev v zamejstvu in tujini ter jim tako dajem tudi moralno podporo in spodbudo za ohranjanje slovenskega jezika in kulture.
Ne moremo mimo občutka, da je ta urad ostal samo zato, da ste lahko dobili ministrski položaj. Ste si to funkcijo želeli?
Ko smo se znotraj koalicije pogovarjali o sestavi vlade, sem bila podpredsednica državnega zbora. Zaželeno je bilo, da bi bili vsi predsedniki koalicijskih strank v vladi, vendar je Gregor Virant želel ostati predsednik DZ. Tudi sama sem sprva nameravala ostati podpredsednica DZ, saj nisem imela nobenih posebnih želja. Za stranko pa smo predlagali nekaj resorjev, med drugim ministrstvo za gospodarstvo, za šolstvo in za kulturo. O tem, kdo bo zasedel določen resor, smo se dogovorili nekaj dni pred podpisom koalicijske pogodbe, ko je bilo že znano, da urad ostaja. Ta funkcija zagotovo ni ostala zaradi mene, kot želijo nekateri prikazati. Menim pa, da je za predsednico koalicijske stranke lažje in boljše, če je v vladi, zato smo tudi sprejeli to mesto.
Stroški dela na vašem uradu so se med lanskim novembrom in letošnjim aprilom povišali za slabih štiri tisoč evrov, število zaposlenih pa se je v enakem obdobju povečalo za tri osebe. Med drugim ste v primerjavi z drugimi ministri v svojem kabinetu zaposlili skorajda največ uslužbencev na zaupanje, večino izmed njih iz članstva NSi. Ni bila obljuba te vlade, da se bo končno prenehalo politično kadrovanje?
Vsak minister ima pravico, da si vzpostavi ožjo ekipo in celotnega bonusa sploh nisem izkoristila. Kabinet mojega predhodnika je ostal izpraznjen, eno osebo iz tedanje ekipe so na uradu tudi redno zaposlili. Zaposlila sem dve osebi iz državne uprave, torej je šlo za prerazporeditev, tajnico, predstavnice za odnose z javnostmi pa urad pred tem sploh ni imel. Zakaj pa sem zaposlila šoferja? Urad ga pred tem ni imel in je zato te storitve najemal pri vladi, za kar je moral tudi plačati. Sedaj naš šofer opravlja še druge naloge, zato nekatere storitve stanejo manj.
Tudi šoferja, sicer člana NSi, ste zaposlili na zaupanje.
V kabinetu se zaposlujejo ljudje, ki so blizu stranke oziroma delajo za stranko. Se vam ne bi zdelo čudno, če bi zaposlila nekoga od drugod, čeprav veliko ljudi dela za stranko? Drugače bi bilo, če bi zaposlila svoje sorodnike. Med drugim niti tega fanta niti njegove mame nisem poznala. Slišali pa smo, da fant išče službo, zato smo ga vzeli.
Ali ni čas, da bi se enkrat za vselej prenehalo zaposlovati ljudi po politični barvi? Mesto šoferja bi lahko na primer poiskali z objavo delovnega mesta.
Strinjam se, da mora taka logika veljati za strokovna mesta, najožja ekipa pa mora delovati na zaupanje. Tudi Borut Pahor v svojem kabinetu ni zaposlil ljudi iz NSi.
Kako se vaša stranka počuti v vladi Janeza Janše? Zdi se, da se držite bolj v ozadju.
Zavedamo se, da smo najmanjša vladna stranka, smo pa imeli pomembno vlogo pri sestavljanju koalicije in pogodbe. Zavedamo se tudi, da mora vlada delovati enotno. To pa ne pomeni, da znotraj nje ne uresničujemo svojih programskih zahtev. Menimo, da je prostor za dogovarjanje znotraj vlade in da ne bi bilo dobro, če bi se ministri obtoževali in dogovarjali preko medijev.
Je težko uveljavljati strankarske interese pod mandatarstvom Janeza Janše?
Vsak voditelj mora imeti avtoriteto, če želi držati stvari skupaj. Imeti pet strank v koaliciji, ki so si med seboj tudi različne, ni enostavna stvar. Imeti mora odločno besedo, kar Borutu Pahorju ni uspevalo. Jasno in odločno pa povem, s čim se ne strinjam in to tudi zagovarjam. Pri nekaterih stvareh mi je uspelo, kot predsednica najmanjše stranke pa ne morem zahtevati, da se bo vse odvilo po željah NSi. Sprememb ustave glede referendumske ureditve na primer ne bomo podprli.
